10/6/2019
Danes miren dan v Tbilisiju. N. in M. Sta se sicer odločila za izlet v Armenijo, nam trem pa se je zdelo, da bi bilo tako malo preveč napeto. Pravilna odločitev: v mestu tudi po tem bogatem dnevu ostaja še veliko materiala za naslednjič.
To pa še vedno ne pomeni, da se nismo odsprehajali dobrih 15 km.
Tržnica je ogromna in pisana. Nisem si mogel kaj, da ne bi prekršil svojega embarga in sem nabavil prgišče gruzijskega čaja.
Živali so povsod. Zavetišč nimajo, jih pa neko društvo pelje na pregled in čipiranje k veterinarju ter jih nato spusti nazaj. Vsi ljudje jih pustijo pri miru, razen da bi jih nahranili ali počohali, tako da so prej lepo rejeni kot sestradani in prijazni.
Trdnjava od daleč izgleda veliko večja in trdnejša kot, ko si notri - je pa še vedno prijeten sprehod. Še zame dosti stopnic, čeprav smo se za del poti odločili uporabiti žičnico. Za trdnjavo je botanični vrt, nad njim pa zip-line. Žal za to nismo imeli časa.
Zavestno sem se dokončno odločil zoper predsodke glede hrane in sem si na cesti privoščil sveže ožet sok iz do popolnosti dozorjeneg granatnega jabolka. Mmmm... Še eno darilo brbončicam.
Dan se nam je kar sam od sebe sestavil tako popolno, da smo se po spustu z utrdbe znašli na naslednjem cilju: žveplene kopeli. Smrdi, smrdi, kako smrdi. Voda je vroča. Rusi dobro zdrgnejo. Sedaj imamo lepo rožnato kožo, gladko in mehko kot dojenčkova ritka.
O, glej: še nekaj zanimivega za v usta:
***
Tudi po kopelih se nam je nenačrtovani dan perfektno sestavljal naprej: pred kopališčem smo uživali v uličnem koncertu, nato pa se odpravili na "najboljši hačapuri v mestu". Ne vem, če je najboljši; je pa absolutno božanski. Tik, preden smo naročili, sta se nama pridružila še naša popotnika.
Taksiji so tako poceni, da si lahko predstavljate našo pot v hotel.
Spodaj fotka iz taksija s prvega večera (a sem že rekel, da so Gruzijci ful skulirani?):
Danes miren dan v Tbilisiju. N. in M. Sta se sicer odločila za izlet v Armenijo, nam trem pa se je zdelo, da bi bilo tako malo preveč napeto. Pravilna odločitev: v mestu tudi po tem bogatem dnevu ostaja še veliko materiala za naslednjič.
To pa še vedno ne pomeni, da se nismo odsprehajali dobrih 15 km.
Tržnica je ogromna in pisana. Nisem si mogel kaj, da ne bi prekršil svojega embarga in sem nabavil prgišče gruzijskega čaja.
Živali so povsod. Zavetišč nimajo, jih pa neko društvo pelje na pregled in čipiranje k veterinarju ter jih nato spusti nazaj. Vsi ljudje jih pustijo pri miru, razen da bi jih nahranili ali počohali, tako da so prej lepo rejeni kot sestradani in prijazni.
Trdnjava od daleč izgleda veliko večja in trdnejša kot, ko si notri - je pa še vedno prijeten sprehod. Še zame dosti stopnic, čeprav smo se za del poti odločili uporabiti žičnico. Za trdnjavo je botanični vrt, nad njim pa zip-line. Žal za to nismo imeli časa.
Zavestno sem se dokončno odločil zoper predsodke glede hrane in sem si na cesti privoščil sveže ožet sok iz do popolnosti dozorjeneg granatnega jabolka. Mmmm... Še eno darilo brbončicam.
Dan se nam je kar sam od sebe sestavil tako popolno, da smo se po spustu z utrdbe znašli na naslednjem cilju: žveplene kopeli. Smrdi, smrdi, kako smrdi. Voda je vroča. Rusi dobro zdrgnejo. Sedaj imamo lepo rožnato kožo, gladko in mehko kot dojenčkova ritka.
O, glej: še nekaj zanimivega za v usta:
***
Tudi po kopelih se nam je nenačrtovani dan perfektno sestavljal naprej: pred kopališčem smo uživali v uličnem koncertu, nato pa se odpravili na "najboljši hačapuri v mestu". Ne vem, če je najboljši; je pa absolutno božanski. Tik, preden smo naročili, sta se nama pridružila še naša popotnika.
Taksiji so tako poceni, da si lahko predstavljate našo pot v hotel.
Spodaj fotka iz taksija s prvega večera (a sem že rekel, da so Gruzijci ful skulirani?):
Komentarji
Objavite komentar