11/6/2019
Zadnji dan je prišel vse prehitro, ampak nismo imeli niti trenutka, da bi o tem razmišljali, dokler ni bilo treba zvečer začeti zlagati stvari v kovčke.
Pred današnjim izletom so nas pobrali v hotelu, voznik se je sicer manj trudil za udobno pot, je pa to kompenziral vodič. Prijazen mladenič, umetnostni zgodovinar po izobrazbi (ne le priučen, kot sta bila prejšnja), s katerim smo prijetno pokramljali tudi o drugih stvareh, ne le o izletu.
Oglede smo začeli s cerkvijo nad akumulacijskim jezerom. Zelo lepo okrašena tako znotraj kot zunaj. Dodatna prednost tega, da je turizem še v povojih, je nedvomno to, da še ni vse zagrajeno in zavarovano ter da lahko človek spleza marsikam.
Odpravili smo se po razgledni Vojaški cesti proti Rusiji. Do tega trenutka pravzaprav nisem resnično doumel, kako blizu smo. Malicali smo v smučarskem središču, kjer sem si privoščil lokalni krof, drugi pravi postanek pa smo naredili pri spomeniku rusko-gruzijskemu prijateljstvu. Vsekakor impresiven kraj, ki pa je ta hip malo ambivalenten. Grenki priokus smo si pregnali s pred našimin očmi sveže ožetimi nari.
Cesta se venomer vzpenja, tako da smo svoj pohod do samostana začeli, če se prav spomnim, na 1900 m.n.v. Grizli smo kolena navkreber, prav prileglo se je, zrak je bil čudovit, vreme prijetno, razgled fantastičen ... Vzdušje so kvarili le idioti z dronom in trume Rusov, ki so hrib napadli z avti z druge strani.
Po pogovoru z vodičem se zdi, da Gruzijci niso niti tako proevropski niti tako proruski kot bi jih nekateri želeli prikazati. Uloviti poskušajo neko ravnotežje, kar verjamem, da ni lahko.
Trenutno je na oblasti stranka z imenom "Georgian Dream". Samo meni to zveni malo sumljivo?
***
Pri poznem kosilu sem se uprl še enemu khačapuriju in se odločil, da poskusim še eno lokalno specialiteto: fižol v lončeni posodi s sveže pečenim koruznim kruhkom iz zdroba. Mmmmm... Ne vem, kakšne začimbe vse noter zamešajo, ampak mmmm...
To je bilo sicer precej nasitno, ampak nam niti na pamet ni padlo, da bo še odpovedali kuharski šoli delanja cmočkov z mesom. Seveda so le še eni v vrsti raznoraznih raviolov, gyoz ipd. - ampak zaradi tega niso niti malo manj božanski.
Kot si je lahko predstavljati, se gruzijska kuhinja ne boji mesa, se pa med osrednjimi jedmi njihove kuhinje najdejo odlične vegetarijanske jedi, kot npr. khačapuriji (sem že omenil, kako se mi smo ob misli na njih pocedijo sline?) in tale prebranac (brez suhega mesa). V Tbilisiju smo naleteli še celo na dve veganski restavraciji.
***
Hja, to je večinoma to. V mestu smo šli še na večerne koktejle in nabavili malo vina in podobnih opojnih substanc. Tokrat smo našli vinoteko, kjer so bili prijazni, ustrežljivi in nas niso skoraj ven vrgli, kot prvi dan. Z veseljem smo se založili.
Še kufre spokamo, jutri pa na letalo. Hrana Turkishu je tudi fajn, čeprav bo zdaj zbledela v primerjavi s tem, kar smo okušali zadnje dni.
Gruzija je vsekakor dežela, vredna ogleda, varna, prijazna, okusna, opojna.
Zadnji dan je prišel vse prehitro, ampak nismo imeli niti trenutka, da bi o tem razmišljali, dokler ni bilo treba zvečer začeti zlagati stvari v kovčke.
Pred današnjim izletom so nas pobrali v hotelu, voznik se je sicer manj trudil za udobno pot, je pa to kompenziral vodič. Prijazen mladenič, umetnostni zgodovinar po izobrazbi (ne le priučen, kot sta bila prejšnja), s katerim smo prijetno pokramljali tudi o drugih stvareh, ne le o izletu.
Oglede smo začeli s cerkvijo nad akumulacijskim jezerom. Zelo lepo okrašena tako znotraj kot zunaj. Dodatna prednost tega, da je turizem še v povojih, je nedvomno to, da še ni vse zagrajeno in zavarovano ter da lahko človek spleza marsikam.
Odpravili smo se po razgledni Vojaški cesti proti Rusiji. Do tega trenutka pravzaprav nisem resnično doumel, kako blizu smo. Malicali smo v smučarskem središču, kjer sem si privoščil lokalni krof, drugi pravi postanek pa smo naredili pri spomeniku rusko-gruzijskemu prijateljstvu. Vsekakor impresiven kraj, ki pa je ta hip malo ambivalenten. Grenki priokus smo si pregnali s pred našimin očmi sveže ožetimi nari.
Cesta se venomer vzpenja, tako da smo svoj pohod do samostana začeli, če se prav spomnim, na 1900 m.n.v. Grizli smo kolena navkreber, prav prileglo se je, zrak je bil čudovit, vreme prijetno, razgled fantastičen ... Vzdušje so kvarili le idioti z dronom in trume Rusov, ki so hrib napadli z avti z druge strani.
Po pogovoru z vodičem se zdi, da Gruzijci niso niti tako proevropski niti tako proruski kot bi jih nekateri želeli prikazati. Uloviti poskušajo neko ravnotežje, kar verjamem, da ni lahko.
Trenutno je na oblasti stranka z imenom "Georgian Dream". Samo meni to zveni malo sumljivo?
***
Pri poznem kosilu sem se uprl še enemu khačapuriju in se odločil, da poskusim še eno lokalno specialiteto: fižol v lončeni posodi s sveže pečenim koruznim kruhkom iz zdroba. Mmmmm... Ne vem, kakšne začimbe vse noter zamešajo, ampak mmmm...
To je bilo sicer precej nasitno, ampak nam niti na pamet ni padlo, da bo še odpovedali kuharski šoli delanja cmočkov z mesom. Seveda so le še eni v vrsti raznoraznih raviolov, gyoz ipd. - ampak zaradi tega niso niti malo manj božanski.
***
Hja, to je večinoma to. V mestu smo šli še na večerne koktejle in nabavili malo vina in podobnih opojnih substanc. Tokrat smo našli vinoteko, kjer so bili prijazni, ustrežljivi in nas niso skoraj ven vrgli, kot prvi dan. Z veseljem smo se založili.
Še kufre spokamo, jutri pa na letalo. Hrana Turkishu je tudi fajn, čeprav bo zdaj zbledela v primerjavi s tem, kar smo okušali zadnje dni.
Gruzija je vsekakor dežela, vredna ogleda, varna, prijazna, okusna, opojna.
Komentarji
Objavite komentar