9/6/2019
V Gruziji so silno zrelaksirani, ampak ker smo bili vsi predčasno na mestu (vključno z Italijanom, ki se nam je pridružil), smo odšli na sobotno ekskurzijo pač prej. Kar pa nikakor ne pomeni, da smo se vrnili pravočasno - ravno nasprotno.
Kadilcev je precej, ampak čisto po gruzijsko: kaki dve leti nazaj so prepovedali kajenje v lokalih in baje se nihče ni kaj dosti sekiral. Pač so se ven premaknili. Vsaj tako pravi vodič. Je pa res, da ne le, da puhajo zunaj, ampak se prav odmaknejo. Bi se lahko Hrvati in Avstrijci česa naučili od njih.
Vodič je bil fajn, zanimiv, odprt. Voznik zelo udoben; je pa treba priznati, da imajo tukaj zanimiv koncept varnostne razdalje in redno s pridom izkoriščajo dejstvo, da so ceste dejansko dovolj široke za tri avtomobile ...
Ustavljali smo se čisto po potrebah in željah. Med potjo sta se mi potrdili zanimivi stvari: javna stranišča so nadpovprečno čista (Italija in Francija se lahko skrijeta) in tukaj nimajo čisto nobene tradicije kave ali čaja. Kakršnega koli. Pričakoval sem, recimo, sladek, močan črni čaj ali kaj takega. Njet. Samo vino. Je pa marsikje na voljo Julius Meinl ali Lavazza.
Oh, da: Kam smo se odpravili danes? V Vardzio, tj. v skalo vklesano trdnjavo na zahodu države, ki je kasneje postala samostan in v njej še vedno prebiva nekaj menihov. Danes je gruzijska država velika za približno tri Slovenije, ima dvakrat toliko prebivalcev, predvsem se pa opira na kmetijstvo. Na svojem vrhuncu okoli dvanajstega stoletja se je pod kraljema Giorgijem Zidalcem in njegovi hčerjo kraljem Tamaro raztezala čez nekajkrat večje ozemlje in imela nekajkrat večje prebivalstvo. Ker so na hudo prepišnem področju (Osmani, Rusi, Azerbajdžanci), to ni dolgo trajalo.
Po ogledu pa smo končno prišli prvih hačapurijev. Še bolj so slastni, kot izgledajo na fotkah. Ob hrani žal pijejo običajno rdeče vino. Zakaj "žal"? Zato ker je v primerjavi z njihovim belim rdeče zelo podobno našemu. Belega prihranijo za sire in sladice, čeprav je v večini primerov suho. Najdejo se tudi polsuha, to pa dosežejo z dodajanjem jagod ali podobnega sadja zdruznjenemu grozdju.
Na poti nazaj v mesto smo se ustavili v Borjomiju. Gre za nekakšne gruzijske Radence ali gruzijski Baden-Baden. Voda mi je vedno bolj všeč, čeprav je pri vroči precej žveplena. Bojda je veliko prodajo v tujino. Mogoče bi se v nizki sezoni skoraj splačalo sem prileteti za podaljšani vikend v Toplicah. Hm...
Seveda pa je tudi tukaj zabaviščni park. Očitno so Gruzijci res zaljubljeni vanje. Žal baje tudi uspevajo igre na srečo.
Vedno bolj mi je jasno, zakaj Gruzija tako navdušuje. Pred poletom sem na luksemburškem letališču srečal prijatelja, ki sta bila tam pred parimi leti in katerima se zdi, da se bliža skrajni čas, ko bi morala spet tja. Tokrat načrtujeta pot z vlakom. Iz Luksemburga 😄
V Gruziji so silno zrelaksirani, ampak ker smo bili vsi predčasno na mestu (vključno z Italijanom, ki se nam je pridružil), smo odšli na sobotno ekskurzijo pač prej. Kar pa nikakor ne pomeni, da smo se vrnili pravočasno - ravno nasprotno.
Kadilcev je precej, ampak čisto po gruzijsko: kaki dve leti nazaj so prepovedali kajenje v lokalih in baje se nihče ni kaj dosti sekiral. Pač so se ven premaknili. Vsaj tako pravi vodič. Je pa res, da ne le, da puhajo zunaj, ampak se prav odmaknejo. Bi se lahko Hrvati in Avstrijci česa naučili od njih.
Vodič je bil fajn, zanimiv, odprt. Voznik zelo udoben; je pa treba priznati, da imajo tukaj zanimiv koncept varnostne razdalje in redno s pridom izkoriščajo dejstvo, da so ceste dejansko dovolj široke za tri avtomobile ...
Ustavljali smo se čisto po potrebah in željah. Med potjo sta se mi potrdili zanimivi stvari: javna stranišča so nadpovprečno čista (Italija in Francija se lahko skrijeta) in tukaj nimajo čisto nobene tradicije kave ali čaja. Kakršnega koli. Pričakoval sem, recimo, sladek, močan črni čaj ali kaj takega. Njet. Samo vino. Je pa marsikje na voljo Julius Meinl ali Lavazza.
Oh, da: Kam smo se odpravili danes? V Vardzio, tj. v skalo vklesano trdnjavo na zahodu države, ki je kasneje postala samostan in v njej še vedno prebiva nekaj menihov. Danes je gruzijska država velika za približno tri Slovenije, ima dvakrat toliko prebivalcev, predvsem se pa opira na kmetijstvo. Na svojem vrhuncu okoli dvanajstega stoletja se je pod kraljema Giorgijem Zidalcem in njegovi hčerjo kraljem Tamaro raztezala čez nekajkrat večje ozemlje in imela nekajkrat večje prebivalstvo. Ker so na hudo prepišnem področju (Osmani, Rusi, Azerbajdžanci), to ni dolgo trajalo.
Po ogledu pa smo končno prišli prvih hačapurijev. Še bolj so slastni, kot izgledajo na fotkah. Ob hrani žal pijejo običajno rdeče vino. Zakaj "žal"? Zato ker je v primerjavi z njihovim belim rdeče zelo podobno našemu. Belega prihranijo za sire in sladice, čeprav je v večini primerov suho. Najdejo se tudi polsuha, to pa dosežejo z dodajanjem jagod ali podobnega sadja zdruznjenemu grozdju.
Na poti nazaj v mesto smo se ustavili v Borjomiju. Gre za nekakšne gruzijske Radence ali gruzijski Baden-Baden. Voda mi je vedno bolj všeč, čeprav je pri vroči precej žveplena. Bojda je veliko prodajo v tujino. Mogoče bi se v nizki sezoni skoraj splačalo sem prileteti za podaljšani vikend v Toplicah. Hm...
Seveda pa je tudi tukaj zabaviščni park. Očitno so Gruzijci res zaljubljeni vanje. Žal baje tudi uspevajo igre na srečo.
Vedno bolj mi je jasno, zakaj Gruzija tako navdušuje. Pred poletom sem na luksemburškem letališču srečal prijatelja, ki sta bila tam pred parimi leti in katerima se zdi, da se bliža skrajni čas, ko bi morala spet tja. Tokrat načrtujeta pot z vlakom. Iz Luksemburga 😄
Komentarji
Objavite komentar